v trenutku
po zadnjem dihu
bom odprl oči
obsijane
z nenavadno
belo svetlobo
posajene globoko v nič

stal bom sam
osamljen
s svojimi mislimi
in prtljago mulja

sedel bom sključen
na čakalni klopi
v objemu tišine

v roki
bom stiskal
prozorne vrtnice
iz drugega sveta

drhtel bom
jeclal
od strahu
si bom izmišljal
prezrte zgodbe
in kako bom
zagovarjal
ponovnega otroštva čas

ivan z