Molčiva!
Tišino prebija zvok avtomata za kavo,
preglasen pogovor žensk za sosednjo mizo.
Ti molčiš, jaz molčim.
V praznini nekje po zraku tava
ljubezen, ki življenje roza obarva.

Radio nabija neznane, tuje pesmi,
za sosednjo mizo glasno pogovor teče,
tišina jemlje sapo in tolče boleče.
Poleg mene moja draga, ki ničesar ne reče.

Kakav se je zdavnaj ohladil,
sveča na mizi sploh ni gorela.
Z veseljem bi te poljubil,
da oba bi bila vesela....

Vem, da ti ni lahko,
priznam da storil sem napako,
samo ne glej me tako grenko.
Če nočeš poljuba, pusti le,
da blizu tebe usedem se.

Radio nabija še naprej,
gledam skozi okno,
kot da morje z barkami odhaja za vselej.
Pogledam te in ni mi lahko,
trga mi srce v prsih boli močno.
Ti molčiš, jaz molčim,
tako rad bi ti povedal
da TE LJUBIM!

Molčiva skupaj, lažje nama bo,
čeprav ničesar ne rečeš,
zelo mi je lepo.
Saj vem, da zraven tebe sem,
čutim te....

Brez šivov