skozi zobovje ledu
brez ustnic

v kristalni vazi
brez nog

izjočem

zakaj te trgajo stran od mene
zakaj
je morda že jesen

bedim
zlahka bedim z noži na blazini
pod pokrovom tvojega imena
nezakrpana razmočim mežikanje sonca
in odpenjanje gumba na šepetajočih hlačah

z vročino oprašim megličaste deske
sobana je prazna
objemam tajfune molka
in škrlatno zapestje
prekleta samota se v kalni vodi namaka

in kozarec zajoka
in svetloba nori
prekrije z belo rjuho hrumenje
razmrcvarjene prsi drsijo po močvirju
zaigram na harfo iz bokov in las

takrat razpletam pljunke
ki mi kapljajo za vrat
zarijem svoj noht v goltanec
in poljubljam otip na čelu

tišino tiščim v peščena polja
stresam poslikane vene
s hrbtom proti breznu

obležim

in pravi mi

neskončnost

le leži
sladko spi

le leži
zaspi

in ležim

spim

zaspim

odtaknem jutranjo haljo
in levi copat

ljubezen se ugnezdi
v barju najinih vrat

sheeba