Dej no dej. Sej ni tko grozn kt se zdi. Vse skp je velik bl na izi. Kt na kšnem izletu.
Lej. Predstaulej si, da se peleš z udobnim avtobusom. Nekam pač. In da si edn od pedesetih potnikov. Za volanom profesionaln šofer, iz zvočnikov prijetna muska in pol se tko fino pelete čez hribe in doline, vse do obale, pa spet nazaj gor, pa mal dol, skoz dolge tunele, do razsvetljenih mest, mem znamenitosti in naprej, vzdolž reke, prek mostov, pa spet čez doline in hribe, po serpentinah, nad prepadi in tko naprej. Vreme je lepo, vožnja fantastična, potniki uživate ob pogledu na razgibano pokrajino.

Pol pa. En od potnikov skoč pokonc, pove da je terorist, repetira puško in da vedet, da so od zdej naprej vsi potniki njegovi talci. In da bo vsak, k bo kej pisnu, na licu mesta prec takoj - mrtu! Neki potnikov se nemo spogleda, ene par jih pokima, šofer brez besed vozi dalje. Pol se pa tm iz uzadi oglasi en jezikav pubertetnik in tega tipa s puško med smehom praša: »Ej, model, gdaj si jo pa nazadne spraznu? A?« Fotra strese, zato iztegne prst desnice, jo položi sinu na usta, mu na uho šepne besedo, mulc pa zalaufa čez avtobus, do tega modela s puško, »dej mi jo mal posod« - reče … in res, tip ne komplicira, da klinjotu puško, mali se zazre skoz okn, ga odpre, nasloni cev in jo usmer prot presahlemu jezeru, mem kterga se lih takrt pelete. Predn prtisne na sprožilc, reče modelu: »Mi smo se pa šol učil, da u enmu jezeru menda žvi ena strašna, zlobna zver Nesi, sam ne vem, če lih u tem, ampak kaj če ja, bohve kuko ji mora bit bed u tem blatu, bom saj tale liter kele izstrelu, boljš k nč.« In res. Mali nanjišani, prtisne na petelina, izšprica do zadne kaple vse, modelu vrne vodno puško in se mu zahval za smeh.

Konc dobr, vse dobro. Vsi zadovolni. Šofer, potniki, model, oče, mulc in še tista zlobna Nesi, k pa pomoje, če res tm žvi, zna zihr tud brez škrg dihat.

pepelka