Sveže stisnjen pomarančni sok
je bil dovolj privlačen izgovor za srečanje prav tam.
Medtem, ko so se njene razigrane besede
prelivale čez majhno mizico,
sem opazoval ljubek obraz:
mladostno navihan in sproščen. In nemirne oči.
Njena zgodba je neopažena drsela mimo mene. Skozme.
Pravzaprav sva oba vedela, da
govori predvsem zato, ker nama bi v tišini bilo
preveč nelagodno.

Še vedno sem živel poljub in objem,
ki sem ju ukradel ob pozdravu.
V mislih sem nosil dišečo mehkobo njenega vratu.
In zamujeno priložnost, da bi jo, tako presenečeno,
zadržal še kak utrip dlje.

Za trenutek me zmoti pomislek,
kje neki so pridelali tako KISLE POMARANČE.
In vpitje navdušencev ob zadanem golu.

Zadnje besede nikakor da postanejo zadnje.
Opoldanskemu soncu navkljub.
Potem mi vrne tatvino: ogrne mi roke okoli vratu
in se stisne obme.

Vsa kislost naenkrat izgine iz telesa.

Milan Novak