Kje je tisto jutro, ko sem se brez ure zbudila ob sedmih,
oblekla šekaste hlače, še bolj pisan pulover,
odhitela na peč, prižgala televizor,
ko niti nisem pomislila, da bi sanjala z zaprtimi očmi,
ko je bilo življenje kot narisano ...
Kje je tisto jutro, ko je zunaj deževalo,
ko sem za zajtrk jedla makovo štručko,
jo pomakala v polno šalčko kakava,
ga zlila po maminem prtu ...
Kje je tisto dopoldne, ko sem živela v vseh risankah,
ko je bila hišica iz kock moj dom,
ko sem bila zdravnica, trgovka, glasbenica ...
Kje je tisti čas, ko nisem vedela kaj je ljubezen,
ko je bila moja edina skrb, kaj se bom igrala,
ko sem bila razočarana, če je mama za kosilo skuhala ješprenj ...
Kje so opoldnevi, ko me je na mizi čakal čaj s piškoti,
ko sem se s težko škatlasto torbo vračala domov ...

Nisem pozabila. Nič od tega lepega.
Vse sem pospravila v hišico iz kock.
In ko mi je hudo in ko bi bila rada spet majhna brezskrbna deklica,
jo sestavim nazaj.
In nekoč bom zgradila veliko, novo hišo.
V njej bo rastla mladost, igrivost, radost tistih dni in vseh, ki še pridejo.
Vedno z mano, hišica iz kock.

Dubra Klin