Ponošeno srce
Kot ponošen razpadajoč čevelj,
v kompletu s staro,
od molja nažrto karirasto srajco,
si me pustil.
Suh veter mi je bičal nem obraz
in belil suho kožo.
Ostala sem gola.
Nemočna kot novorojenec,
ki joče brez solza.
Zamrznjeno srce mi vidno pada na tla,
na trda, neoblazinjena tla
in se spreminja v tisoče,
med sabo nepovezanih, delcev.
Ti! Ti pa si s svojim arogantnim
in visoko Himalajskim ponosom
le smehljajoče odkorakal naprej.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: KatarinaP
- 04. 01. 2011 ob 13:01
- Prebrano 814 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 248
