Ptici vzletita iz kletke,
na ovijalkah ob oknu glasno pojeta
svojo ptičjo pesem.
Veselo si pripovedujeta o sreči,
lepoti, o svobodi.

Obstanem v misli o niču,
preprosto in živo, kot da nič več ni možno.
Kot da so sanje izsanjane.
Mimo teče gosta reka razpredenih misli,
ki so, zbrane v tolmunu, grozile,
da pogoltnejo.
Skoraj bo pozabljeno.

"Ta jasna zima, doba umetnosti ..."
Vedno novi zameti, da se ne vidi preko,
zgoča sila prestavlja noge,
naprej in naprej, ne obstati, ne mirovati,
nikoli počivati ... in se nikoli zbuditi.
Gaz se sproti zasipa in ni vrnitve,
le naprej, naprej ...
zavetje da počitek in novo moro.

Pride pomlad, sneg kopni, prvo cvetje ...
sonce greje zrak, da vse oživi.
Njegova toplota je preblaga, da bi ogrela ...

dani