Ko si odsekan.
Ko so odsekane tvoje oči.
Ko so presekane tvoje misli.
In je presekano tvoje telo.
Ko se ne moreš več objeti.
Ko se ne moreš več videti.
Ko se ne moreš več čutiti.
Ko so vsi končiči živčevja sesekljani.
Takrat, ne moreš več govoriti.
Lahko le še grgraš.
Z belo vodo si izpiraš usta.
In se plaziš z jezikom po zemlji.
V želji, da izustiš še kakšno besedo.
Toliko imaš še povedati.
Toliko imaš še za čutiti.
Tudi čutiš ne več.
V otopelost sanj se spuščaš.
Iščeš roke sonca, da te izvlečejo na plano.
A tebe ni. Ostal je le še tihi odmev srca.

Silva Langenfus