Tako umre prijateljstvo...
vedno
ko se peljem mimo tvoje hiše
me zbodejo spomini
ki so naju družili in naju kasneje
za vedno raztrgali…
pred kratkim
si se priselil v moje okolje
danes tudi ti upokojen starček sivih las
kot vidim si si pustil
rasti dolge bele brke
ki zamotijo previsoko čelo…
oba
so naju izločili iz šole
oba
starši nagnali od doma
nihče
naju ni zaposlil in nihče ne maral
kot tudi ne
večino takratne mladine
počistila sva našo klet
in postavila vanjo dve stari postelji
ter najbolj pomemben
ogromen lesen radio “Triglav”
z gramofonom odzgoraj
za katerega sem dal svoje edino premoženje
dragoceni "Rener" kolo
zaživela sva čisto po svoje
svobodno brez pravil
pa ne sama
bilo nas je malo morje podobnih
s podobnimi problemi
tako da sva vedno imela družbo
ki je rastla v veliko klapo sorodnih duš
da se je klet dušila od cigaretnega dima
in vonja sla potu mladih teles …
tista čudovita
drugačna šestdeseta-sedemdeseta leta
leta Beatlov Stonsov vojne v Vietnamu
Jimija Hendrixa Pink Floydov Jethro Tulla Janis Joplin in nasploh naš čas
časi simbolov glasbe
naš idol naša molitev
ljubezen naše orožje
edina vera v našo druženje
skupaj proti vsem
ki so mislili in nam nenehno dopovedovali
da smo huligani ki živimo v sebični zmoti
nič nam niso mogli
vedno smo trdno držali skupaj
v drugem svetu z dekleti
brez kakeršnihkoli stimulansov
mamil alkohola
pa vendar
v nenehnem transu erogenih strasti ob glasbi…
midva
sva bila nekoč kot eden
sama proti vsem
v času nenehnih nasprotij
ko so generacije
hudo butale med sabo
nosila sva hlače na trapez
rožnato srajco z ruskim ovratnikom
umazanim od dolgih mastnih las
in povsod mimoidoče znance žicala za drobiž
da lahko gorijo v srečnih ustih cigarete
ter za hlebček kruha namazanega
s nakradeno pašteto in čokolado
po samopostrežnih trgovinah
ko so naša dekleta nervirala trgovke
z neumnimi vprašanji
da nas pri grešnem delu ne opazijo
ob večerih smo na gozdnih jasah
pekli krompir in se ljubili ob ognju
zaviti v preluknjamuh spalnih vrečah
od isker gorečih smrekovih drv
daleč stran od moralnih ljudi
ki so nas na vsakem koraku
tudi fizično prezirali
nemalokrat smo s pestmi
branili svoja sveta načela pred
njihovo konzervativno primitivnostjo
kot tudi dekleta
ki so prav tako bežala od doma
kjer je bil red in disciplina
hišni pravilnik pod diktirko palice
in razum ljubezni
prekleto enostransko zožano omejen
pozimi nam je bilo najtežje
in obenem najtopleje pri duši
ko smo se greli z drgnenjem teles punc
dočim mas je poleti grela mati narava
in obenem hranila s svojimi sadovi
katere smo “rabutali” od samooklicanih lastnikov
ki so jo le izkoriščali in redno zastrupljali
bili so res odštekani časi
pravzaprav vojna s sistemom
ki je hotel od nas preveč
več kot smo bili pripravljeni dati
oziroma več
kot smo takrat sploh zmogli
kot tudi nismo čutili potrebe
po tistem kar je nadobudnih ego poganjalo
naju druži največ spominov
ker sva bila najdlje skupaj
in stalno v družbi lepih deklet
kar je zavistneže bolelo
da so svoje bolečine
hoteli deliti z nama s pogostimi pretepi
gimnazijci naju posebej niso marali
ker sva jim kradla njihove lepe sošolke
ki njih zadetih s poživili
pridno zaigranih urejeno ponižnih
praznih brez idealov in stila
niso marale
ker so preveč pohlevno
sledili svojim strašem učiteljem sistemu…
čas je odtekal...
po vojaščini sva se spet po starem
dobila v moji kleti
le da sva tokrat hodila oba v službo
in jaz sem obiskoval še glasbeno šolo
ter ob delu študiral fotografijo
da sem tako nadoknadil zapravljeni čas
za katerega mi nikoli ni
in ne bo žal…
kako sem te nerviral s svojo flavto
sploh če sem poskušal improvizirarati
najinega najljubšega pevca pri Jethro Tullu
še pet let sva živela skupaj
v slogi in prijateljstvu
do nekega usodnega popoldneva
ko si bil ti v službi in jaz doma
ker sem imel nočno izmeno
oglasi se pri meni tvoja sedanja žena
jokaje mi izpoveduje
da je noseča
da te ima rada
vendar se boji bodočnosti s tabo
ker se nočeš spraviti z očetom
ki te vabi domov da si sam prizidaš
svoj družinski kotiček pri novi hiši
kajti če te sedaj ne bo
ne boš mogel nikoli več priti nazaj domov
vem da si kot jaz sovražil svojega očeta
in te je kot moj maltretiral
zato smo mu pokradli nekaj kokoši
za naše piknike v naravi
vedel sem
da je tvoj oče dobil ogromno odškodnino
za vašo staro kmetijo
ki jo je pogoltnil rudnik premoga
(kot tudi celo tvojo vas)
zato da nam lahko luč gori
vedel sem tudi
da moram za tvojo punco izpeljati
to kar zahteva od mene
za nekoč tvoje dobro
ne da bi ti podal razlago
zakaj sem to storil na tak zopern način
ker bi se drugače ti takoj uprl
in se tudi njej kot svojega otroka
rajši odpovedal kot šel nazaj v spravo
s svojim očetom
obljubiti sem ji moral
da bo to za večno ostalo
samo med nama
ker bi ji ti nikoli ne odpustil
kot potem nikoli nisi meni
rekel sem ti
da imaš mesec dni časa
da odideš iz mojega življenja
da si ga lahko jaz uredim po svoje
brez tebe
to je bila boleča laž
ki je meni kasneje
na lepše spremenila življenje
in verjamem tudi tebi dala nov smisel
bil sva si najbolj podobna v trmi
in ravno zato od takrat
še do dandanes oba ne spregovoriva
nikoli mi nisi odpustil
da sem tako hladno
raztrgal najino prijateljstvo
kasneje
si ustvaril dom družino
in ko ti je oče umrl
si kupil to hišo blizu mene (vedoč ali ne)
da me boleče spominjaš
na daljno preteklost ki bi se verjetno uredila
če bi ti tvoja žena povedala
za najin takratni dogovor …
]skoraj štirideset let je
odkar nisva spregovorila
Ona
tvoja žena
naju je za vedno razdvojila
in tudi ona me danes noče poznati
vendar njo še lahko razumem
njen strah
da bova spet preveč šahirala
in ponovno prepogosto tičala skupaj
ironija
da sva bila nekoč sprta s celim svetom
kasneje pa še bolj sama med sabo
bojim se
da bova brez sprave odšla s tega sveta
kajti
jaz sem bil vedno
bolj trmast od tebe
morda bo kdo
to pesem nekoč bral
ko naju že več ne bo
in se nasmejal najini neumnosti
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: aco ferenc
- 03. 01. 2011 ob 09:31
- Prebrano 1079 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 455
- Število ocen: 12
