Dotik
zdaj nam
ni več pomoči
tukaj smo zagozdeni
že več kot trideset dni
meglica strupenega plina
nam lepi veke in razžira
prezeble ustnice
zaloga hrane
je pošla že zdavnaj
tista preprosta malica
seveda
v rove se ne vzame
več kot toliko
bomo zdaj jedli premog
in pili iz oljnatih luž?
zakaj že vidim stvari
ki jih ni ?
zakaj me vabi glas
naj vrtam v tisto steno?
zapušča me razum
in bledijo moje sanje
da te nekega dne
srečam
na drugi strani
kamnitega zidu
je skrivna dvorana
prostorna je
in darežljiva
ima svoje srce
v nederjih matere zemlje
v njej so vse naše duše
kot kapniki
kapljaš
vame
in
rastem
k tebi
dotik
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dane
- 31. 12. 2010 ob 08:37
- Prebrano 694 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 335
- Število ocen: 9
