začenja se zgodba
dopoldan že poveša svoje trepalnice
prihajajo
drug za drugim
zorani obrazi
uničene sence
sled duš izginja
med rokami
med prekati
pospremim jih
do kopalnice
zaprem vrata
žalovanje se zapre med stene
v prepognjene kožne gube
ki so v žalosti globlje
ob meni ostane dekletce
velike zelene oči
dolgi rjavi lasje
segreva jih volnena kapa
šal in rokavičke
resen izraz
in prošnja
povej mi pravljico o belem medvedku
zakaj ravno o belem medvedku
jo vprašam
preden izvem njeno ime
Anuška
naj bo to pravljica o dedku
ki spi
v sanjah
leži
bel
kot medvedek
hladen
kot severni medvedek
vem, o njem smo se učili v šoli
o medvedku
ne o dedku
primem jo za drobno dlan
stisne me v najglobljih vlaknih drobovja
skupaj greva do dvigala
v pritličje
usedeva se
ona meni v naročje
z rezino kruha med prstki
in takrat začnem
pravljico o belem medvedku
tudi o dedku
začenjam zgodbico
za Anuško
ki naj bo varna

sheeba