samota se ustekleniči
v najtemnejšo konico srca
preseka pot mehkobi ljubezni
ko je med smetmi ožarjena in varna

padam

padam

nizdol

bele stene so utrujene
v spletanju pajčevine
in nežno pihljanje vetra
se neobremenjeno poigrava z zavesami

z iglo v roki
ko po plastični cevki
teče brezbarvna tekočina v telo
posladkam prečiščeno osamljenost

sheeba