Gisellino pesem odnaša v tango prepognjenih peruti
ki jih je izgubila na okenski polici
hiše z rdečimi vrati in modro streho brez dimnika
v njej biva toplina, ki ne potrebuje drv
niti v najhujši zimi
ko snežinke padajo hitreje in glasneje
in se po pobočjih gnetejo snežaki in otroci s sankami
Giselle se ne sanka
njene rokavičke so razpletene
kapa s cofkom na glavi štrli v daljavo
vedno v sinjem trenutku začuti navdih v nosnicah
ki jo potegne k strastnemu izviru
božični večer se začenja z vonjavami v kuhinji
umetno svetlobo izpodriva soj sveč
po stenah plešejo ožarjene sence
smrečica s steklenmi zvončki razpira objem
Giselle je v svojih dejanjih mirna
v jetično poblaznelem trenutku zvok kašlja razpara obleko
in kričanje razreže curke kristalne vode
le zakaj, Giselle, nikoli ne veš, kaj potrebujem
kako to, da v loncu ne brbota čaj
prekleta prasica si, Giselle
kozarček s svečko odnaša v umivalnik
raztrešči se v sipinast zrak
svetloba ugasne
vosek se razlije
črepinje
loputanje vrat
kri kot krik
v jabolčnem cvetu
žolč
Giselle obstane
zadržuje dih
da ne skeli
z rezilom razbrazda notranjost rok
da zmerljivke ne parajo poševnih zvezd
Giselle je majcena
nepomembna
nična
ni
je
grda
grda
grda
grda Giselle
iz prastarih časov skuša črpati moč
utaplja v plesu vesolja pobesneli klarinet
na gnilem robu seje prošnje k Ljubezni
lepi korake na prsi
hlipa
v glavi odzvanja turobna in ledena sonata
oči so zabuhle
roža veni
nevidna rosa
pada na tla
z obrazom prelomi zrcalo
ko se po kotih prostorov spleta pajčevina
v verzih počasnega umiranja

sheeba