Moji zdravnici
skoraj nekako po mrožje
gnezdiš na svojem piedestalu
iz čvrste, kromirane psihiatrije.
hrbet ti nenehno ščiti
velika slika dalajlame,
in gorje vsem tistim,
ki si svoje odgovore
izmišljajo kar sproti.
obiščem te vsaj enkrat na leto
in dosedanje izkušnje kažejo,
da si za to posebno priložnost
odstraniš plast poklicnega voska,
za katerim običajno uspešno skrivaš
svoj nevsakdanje mehkosrčen obraz.
skoraj ritualno skupaj preskočiva
uvodno banalno in vljudnostno leporečje,
ter se pogumno zagrizeva v srž in namen,
v samo sredico ubijajoče vsakdanjosti,
ki ji podlegava vsak na svoj način.
opažam, da ti občasno godi
spremeniti svojo toplo desnico
v vznemirljiv sesalec za prah,
s katerim tako mimogrede odsesaš
debelo oblogo žaltave konvencionalnosti
s površja moje unikatne možganovine.
nato spremeniš svoje prste v strgala,
s katerimi postrgaš zamaščene obloge
skrivenčenih videnj z mojih očesnih zrkel
in nepotrebne odmeve z mojih ušesnih bobnov.
nato čisto potiho, da naju kdo ne zaloti,
umijeva drug drugemu trda, boleča stopala,
in si vlijeva v razširjene srčne zaklopke
ravno tolikšno mero topline in ljubezni,
kolikor je še dopustno glede na tvoj poklic.
preden se posloviva, ti običajno podarim
kakšno zgoščenko ali kako knjigo, morda dve,
skratka karkoli, kar sem mukoma spravil skupaj
od najinega prejšnjega, vsebinsko podobnega srečanja.
pa ne zato, da boš to brala ali poslušala,
ampak zato, ker mi brez tebe najbrž ne bi uspelo.
nato si skoraj pomenljivo, zaupno pomežikneva,
in jaz spet postanem čisto navaden jezus kristus,
ti pa nekakšen vzvišen, psihiatrični poncij pilat,
ki si nad meni navidezno podobnimi jezusi kristusi
vsak dan umije svoje dišeče, skrbno izobražene roke
in prepusti na pol nore jezuse in odrešenike
policiji, ulici ali pa pijači.
nad meni podobnimi
si jih lahko umiješ,
nad mano pa ne.
čeprav oba pravzaprav
čisto točno ne veva
zakaj.
gnezdiš na svojem piedestalu
iz čvrste, kromirane psihiatrije.
hrbet ti nenehno ščiti
velika slika dalajlame,
in gorje vsem tistim,
ki si svoje odgovore
izmišljajo kar sproti.
obiščem te vsaj enkrat na leto
in dosedanje izkušnje kažejo,
da si za to posebno priložnost
odstraniš plast poklicnega voska,
za katerim običajno uspešno skrivaš
svoj nevsakdanje mehkosrčen obraz.
skoraj ritualno skupaj preskočiva
uvodno banalno in vljudnostno leporečje,
ter se pogumno zagrizeva v srž in namen,
v samo sredico ubijajoče vsakdanjosti,
ki ji podlegava vsak na svoj način.
opažam, da ti občasno godi
spremeniti svojo toplo desnico
v vznemirljiv sesalec za prah,
s katerim tako mimogrede odsesaš
debelo oblogo žaltave konvencionalnosti
s površja moje unikatne možganovine.
nato spremeniš svoje prste v strgala,
s katerimi postrgaš zamaščene obloge
skrivenčenih videnj z mojih očesnih zrkel
in nepotrebne odmeve z mojih ušesnih bobnov.
nato čisto potiho, da naju kdo ne zaloti,
umijeva drug drugemu trda, boleča stopala,
in si vlijeva v razširjene srčne zaklopke
ravno tolikšno mero topline in ljubezni,
kolikor je še dopustno glede na tvoj poklic.
preden se posloviva, ti običajno podarim
kakšno zgoščenko ali kako knjigo, morda dve,
skratka karkoli, kar sem mukoma spravil skupaj
od najinega prejšnjega, vsebinsko podobnega srečanja.
pa ne zato, da boš to brala ali poslušala,
ampak zato, ker mi brez tebe najbrž ne bi uspelo.
nato si skoraj pomenljivo, zaupno pomežikneva,
in jaz spet postanem čisto navaden jezus kristus,
ti pa nekakšen vzvišen, psihiatrični poncij pilat,
ki si nad meni navidezno podobnimi jezusi kristusi
vsak dan umije svoje dišeče, skrbno izobražene roke
in prepusti na pol nore jezuse in odrešenike
policiji, ulici ali pa pijači.
nad meni podobnimi
si jih lahko umiješ,
nad mano pa ne.
čeprav oba pravzaprav
čisto točno ne veva
zakaj.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 25. 12. 2010 ob 15:24
- Prebrano 739 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 210
- Število ocen: 5
