Ponoči nič več ne uziram
družine in porok ljubečih
hibiskus, ki počasi hira
je brez cvetov rdeče cvetečih

Še mrki sen se me ogiba
in ne prodre v nočno srž
čez dan pa sem kot mrzla riba
ki pristane v mlaki solz

Sploh ne sanjam več, priznam
noč sveti kot brlivka stara
ki se na odziv prižiga
cenena kot podstrešna šara

Breztežna sila me drži
brez takšne in drugačne vneme
na dolgi in brezplodni poti
plezava v brezdanje sleme

yoyoba