Camera obscura
Nezavedno,
s svojimi izmikanji,
žvižgam
slepe dni.
Brezbrižno
dajem roke
na občutljive stopinje.
S svojim molkom
oblikujem podobo;
ljubice.
Moja senca
na zidu odseva
vse gibe,
ki bi jih rada prikrila.
Sledim.
Tvoje-moje oko.
Obstanem
pred odprtino
z večernimi pogovori
iz mojega otroštva,
ki sem jih doživela
že nekem drugem življenju
z lastnim ritmom,
svojim zrakom
in s posebnim soncem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sasa strnad
- 22. 12. 2010 ob 17:42
- Prebrano 734 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 200
- Število ocen: 7
