Deklica je sleherni prosti trenutek porabila za branje Takoj, ko je ugotovila, da mame ni v bližini, se je tiho izmuznila. Počasi je zlezla po strmih stopnicah na podstrešje. Pazljivo dvignila loputo in jo brez najmanjšega šuma prislonila ob bližnji tram. Zlezla je v najbolj oddaljen kot. Tam so stali, s tanko plastjo prahu prekriti zaboji. Na enem izmed njih je dvignila pokrov, pazljivo ga je odložila na tla in sedla nanj. Z drobno roko je segla med bogastvo knjig. Nežno, s prefinjenim občutkom je dvigala knjige, si ogledovala naslovnice, prebirala naslove, se za droben trenutek pomudila ob imenih avtorjev.
Posebno zanimive so ji bile debele bukve, napisane z lepo okrašenimi črkami. Za trdimi, na vogalih oguljenimi platnicami so skrivale močno orumenele liste. Vedno znova si je prisegala, ko bo velika, bo znala po nemško, kot je znal njen nono.
Potem se je dotipala do enega izmed svojih zakladov. Očke so se ji zaiskrile, ustnice so se raztegnile v očarljiv nasmeh. V roki je držala drobno knjižico, eno izmed Bevkovih: Pestrno, Grivarjeve otroke, Tatiča, Lukca in njegovega škorca ali Pastirce. Drugič spet, Trinkove Naše paglavce, ki jih je naravnost oboževala. Najšlajše se je smejala prigodam Lažnivega barona.
Takoj, ko je odprla platnice, sta zanjo prenehala obstajati prostor in čas. Potopila se je v zgodbo. Požirala je napisano. Potepala se je z junaki, z njimi se je smejala, jokala, čutila ... Celo dihala je z njimi.


prašno podstrešje
v trebušatih zabojih
skriva zaklade

Lea199