Ko čudovita matere zvestoba
izkaže se v ljubezni, ne pojenja
v sreči, ne v bridki boli - vsled trpljenja,
močnejša je od sonca nje svetloba.
Ko rojstvo deteta in z njim podoba
simbolično se v zibeli spočenja,
praznino v srcih s polnostjo zamenja,
človeško gre z božanskim - vse do roba.
Nrav človeka - oddvojenost, strah in dvom,
božanska - kar je ločeno, združuje.
Vodi sla v zaprtega srca pogrom,
v božanskem pa miline moč kraljuje.
Le v odprtem srcu jaslice so dom
Ljubezni vseobsežne, ki zbližuje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pepelka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!