Utaplja sonce v modrini svojo moč,
beži kot lepi tujec daleč stran;
Glej skrivnost, zakaj ne smeje se gredoč,
ko z njim bo rojen jutri novi dan?

Tako preprosta si, ko mimo grem
lepota čista, ko nasmeh deliš;
gledam te v oči vihrave in ne vem,
če z menoj uživaš ali sama spiš?

Nemoč poeta pred lepoto tu kriči,
plazi se in kruha prosi kot berač;
Kdor nosi same le oči, da vidi svet
ubogi je pisar, nikoli ni poet

Boris Novak