Še vedno se spomnim tvojih oči
zjutraj, ko si se zbudila in me pogledala
nevedoč, ali je bil dotik slučajen
ko je moja roka zdrsnila preko tvojega lica.

Še vedno se spomnim tvojega diha,
tvojega vztrepeta,
ko sem te držal v naročju
in je tvoje telo utripalo z mojim
in še vedno se spomnim,
kako si me božala s pogledom,
z nejevernim smehljajem svojim,
s celim telesom si me božala
in se stisnila k meni,
ko sem te božal s telesom,
z bitom svojim.

Še vedno se spomnim,
kako sem drsel po tvoji koži,
spomnim se tvojega vratu,
ki se je napenjal pod mojimi rokami,
spomnim se tvojih ramen
tvojega hrbta, prsi tvojih
in pod njimi trebuščka opojnega,
spomnim se svojega obraza vanj zakopanega
in spomnim se, kako sem šel niže,
kako si rekla ne,
jaz pa sem s telesom celim objemal tvojega.

Še vedno se spomnim,
kako se je delalo jutro, ko sem te stiskal k sebi
in še vedno se spomnim,
kako sem ti s poljubi prekrival telo
in kakšnega okusa so bili poljubi,
se spomnim
in tudi to, kako si mi vračala poljube,
se spomnim.

Vidiš, vse to se spomnim,
samo tega se ne spomnim,
zakaj sem te takrat,
ko sem te imel povsem zase,
spustil

in pustil,

da odideš.

Bacek Jon