Tvoj dan.
Moj dan.
Ker Tvoj dan ni enako Moj dan.
Žal mi je, da ni enako,
da ne znam povedati kar čutim in nimam časa.
Da hitim, ko bi se mogla ustavit
in da spim, ko bi mogla naprej.
In mi je žal, da ti ne stisnem roke,
pogledam v oči, izrečem lepe želje kot bi lahko.
Kot bi mogla, kot bi si upala - na Tvoj dan.

V glavi naglica in misli popolnoma drugje.
Ampak vse zato, ker živim.
Ker grem včasih po svoje, imam svoj dan,
ker sem povsod, samo tukaj ne.

Vsako leto isti dan.
Ampak ti ne morem zagotoviti,
da bom na ta dan vesela,
čutila kot čutis ti,
govorila, kar bi rada slišala.
Ker je Tvoj dan in Moj dan včasih nekaj popolnoma drugega.
Rada bi, da bi razumela.
Ne znam, ne vem kako povedati...
Pisati je lažje.
Zares mi je težko, ker sem odhitela.
In bi rada, da veš,
da je tvoj jabolčni štrudelj še vedno daleč najboljši
in da so vsa nedeljska kosila, kljub manjšim prepirom, nekaj posebnega
pa posedanje v dnevni sobi ob kaminu
in klavir...
Zagotovo vem, da bom nekoč vse to pogrešala
in da se bom z največjim veseljem
za božične praznike vračala domov iz tujih krajev.

Tvoj dan.
Moj dan.
Jutri pa bo vajin dan. Vse je urejeno.
Se vidimo na odru,
ko boš spet lahko opazovala igrivost in nagajivost,
ki se še vedno skriva v meni.


Tvoja Uršolina.

Dubra Klin