V času kot je ta
v barvitosti sveta
v svečah dogorelih
v obrazih osivelih
vidim te izgubljeno
hodim, blodim sem in tja
po ulici s tabo razsvetljeno
ki siješ neumorno po ulicah sveta.
Sreča, kod se mudiš
zakaj čakati me pustiš?
Osamljen korak le nate čaka
in odsotno oblikuje obraz snežaka
ledene misli, ledeno srce
ki le za svojo lastno srečo ne ve
vidim, slutim in tipam njeno obličje
usmerjam korak da dosegla bi nje stičje
a vsako novo jutro znajdem se milje stran
čutim in vem da iščem jo zaman.

Mrs. Rooney