Peta zima (Bela zgodba 9)
V peti zimi smeh ovene,
in svetilke pregorijo,
veter v noč vsak krik prežene,
stare misli zledenijo.
In ne joka več kitara,
v brezno žarkov sij ponikne,
v mrtvi želji ždi utvara,
zadnji takt polglasno vznikne.
Ko prestavijo se gore,
se smehljaji v led strdijo,
v svod neba več srd ne more,
rdeči bliski pobledijo.
Zbrišejo se polne zgodbe,
v verzih ždijo luknje prazne.
Nič podpiše vse pogodbe -
žre poglede, prej prijazne.
Ko do konca pride drama,
ki jo je spisala Bela,
spet boš v pesmi čisto sama,
ona ti bo rime vzela.
in svetilke pregorijo,
veter v noč vsak krik prežene,
stare misli zledenijo.
In ne joka več kitara,
v brezno žarkov sij ponikne,
v mrtvi želji ždi utvara,
zadnji takt polglasno vznikne.
Ko prestavijo se gore,
se smehljaji v led strdijo,
v svod neba več srd ne more,
rdeči bliski pobledijo.
Zbrišejo se polne zgodbe,
v verzih ždijo luknje prazne.
Nič podpiše vse pogodbe -
žre poglede, prej prijazne.
Ko do konca pride drama,
ki jo je spisala Bela,
spet boš v pesmi čisto sama,
ona ti bo rime vzela.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 16. 12. 2010 ob 17:12
- Prebrano 639 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 387
- Število ocen: 25
