Bela zgodba pride vedno na koncu.
Sledi vsem neizpovedanim.

Vsaka tvoja pripoved je bila pesem.
Zdaj jih vse
veže bela skorja.
Ne premikajo se več.
Pravzaprav so njihove zamrznjene besede srečne v odejici iz sreža.

Barvne povedi, vsebovane v belem,
se gotovo vrnejo
v podstat tvojih zamisli.
Neko drugo leto.
Če boš še tu.

Ob belih večerih kičaste lučke
preganjajo
pradavno prestrašenost
iz tvojih oči,
ki se samo zdijo otroške.
Preveč si videl.

Ne vprašaš me več, kako to, da je na koncu zgodba, ki te piše, vedno bela.

Lidija Brezavšček - kočijaž