Le še takrat…

ko sklenem dlani in
vpletem prste v kito podobno sliko…
le še takrat, ko položim utrujene veke
v miren buden spanec
in se pogovarjam z Njim…

le še takrat si drznem priti k tebi…
tja, kjer sem varna pred tem svetom,
ki me obdaja in hrusta za malico…
tja, kjer v skupnem snu štejeva zvezde
iz noči v novo noč…
kjer je rok trajanja večen,
kjer se solza žalosti pretaka v solzo sreče...
tja, kjer obstaja najin svet…
le tu se drzneva podati na najino skupno majavo pot,
ki se venomer ugreza daleč v globino
in naju želi videti izgubljena, osamljena…

le še takrat si drznem priti k tebi,
saj imava moč vzeti radirko
in popraviti vsak del črte,
ki bi naju lahko zmotno ločila…

tam…

v najinem narisanem svetu…

KatarinaP