Utrujena dlan čez oči,
duša potuje skozi čas
in odstira tančice.

Odsev nečesa izpred let,
odmev izrečenih besed,
ki se vse bolj odmika,
še zmeraj pušča sled,
čaka večnega sodnika.

Sprt s seboj in sprt s svetom,
plesnenje čuti, mraz!

Ne joče in ne moli,
samo preklinja čas,
naj končno mine,
da pride tema...,

... izbriše odmev glasu,
ki poln zlobe,
trga dušo in drobovje,
čisto počasi, brez sramu!

Ksenija Trs