Zgodba. Bela - 7
Danes lena je samota,
nič ne diha sla sezuta,
prazna mrzla je golota,
jeza v svod neba ne buta.
Danes si za jok pretrda,
in premirna za sprevode,
tvoja sled je v gazi grda,
svoj čas rineš na obvode.
Tvoje misli že trohnijo
in zenica ni več čista,
pa čeprav vsi govorijo:
še si tista, ista. Ista!
Sneg splazíl se je na usta,
ki jih pred glasovi skrivaš;
je krog tebe mirnost pusta,
ki je sploh več ne odrivaš.
Ko si včeraj onemela,
sapa verze je razklala -
tiste, ki si jo posnela,
preden Belo si spoznala.
nič ne diha sla sezuta,
prazna mrzla je golota,
jeza v svod neba ne buta.
Danes si za jok pretrda,
in premirna za sprevode,
tvoja sled je v gazi grda,
svoj čas rineš na obvode.
Tvoje misli že trohnijo
in zenica ni več čista,
pa čeprav vsi govorijo:
še si tista, ista. Ista!
Sneg splazíl se je na usta,
ki jih pred glasovi skrivaš;
je krog tebe mirnost pusta,
ki je sploh več ne odrivaš.
Ko si včeraj onemela,
sapa verze je razklala -
tiste, ki si jo posnela,
preden Belo si spoznala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 13. 12. 2010 ob 19:47
- Prebrano 669 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 297
- Število ocen: 15
