Se spomniš tistih veder z barvami?
Se spomniš tistih slik?
Rekla si, da se boš s ponosom podpisala pod vsako.
In kje so zdaj te umetnine?
Vrgla si jih stran. Zmečkala, raztrgala prav vse.
Zakaj? Ne veš?
Seveda veš.
Zaradi tiste črne packe pod katero se nisi upala podpisati.
Lažje je bilo pozabiti in vreči stran vse. Tudi lepo.
Tako ne moreš biti prava umetnica.
Umetnik se s ponosom podpiše tudi pod grdo sliko.
On točno ve, zakaj jo je narisal tako.
Ti pa se bojiš.
Zakaj?
Mar ni lepa ta barvitost?
Enkrat rdeča, drugič črna.
Ni lepo živeti tudi temen trenutek?
Strah, jeza, žalost, obup, hrepenenje...
Solze. Niso solze čudovite?
Nekaj najlepšega je zavedanje,
da se te dotakne kar vidiš, slišiš,
da čutiš, kar mnogi ne čutijo.
Da ni vse rumeno in rdeče.
To je prelepo.
In res, tudi črna slika je lepa.
Nekdo bo razumel.
Nekdo bo ure in ure gledal v to črnino
pa se ne bo naveličal.
Začutil bo, kar čutiš ti.
Zato ne meči stran ničesar!
Podpiši se - s ponosom - pod vse.

Ustvarjaj draga moja umetnica!

.

Dubra Klin