utrujen se uležem
v gorko sapo večera
zapirajo se mi oči
rdeče sonce
utripa
in nekaj poči

videl sem te lani
ob mrzlem dnevu
oblakov
bila si moj plašč
ki se je pozabljen sušil
ne da bi vedel
da pozabil
sem ga po pomoti

vedno bolj
me zmanjkuje
mraz je
lovim kozmično svetlobo
spreminja se
v tisoče sežnjev strasti
tam si ogenj
potreben družbe
si jekleno nakovalo
in pekoč občutek v prsih

spiva v naročju
potujeva
iz drugih dimenzij
na kopno
slišim utrip sveta
in nekaj poči
ni naju več
konec je

zavem se
da nebesa rasejo
le v globinah oči

ivan z