Zbudil me je tih šepet.
Da me imaš rad, si mi rekel.
Odprla sem oči
in te megleno oplazila,
ko si stal med vrati
in mi vrgel poljub z roko.
Kot vsak dan, sem se tik zatem
že podala nazaj v tople sanje
...
...
zbudil me je tih šepet.
Verjela, da je zopet jutro,
da mi boš zašepetal tiste tri besede
in mi med starimi škripajočimi vrati
vrgel poljub,
sem se predramila.
Nisi bil ti…
Zbudili so me oni.
Nemo sem jih ozrla s prestrašenimi očmi.
Jokali so, stiskali potne dlani,
A nihče ni spregovoril besede.
Brez razloga sem v grlu začutila
prevelik kos neolupljenega jabolka,
ustnice so postale mravljinčaste
in srce je razbijalo,
kot da bi preletela najdaljši maraton.
Nastal je neverjeten hlad
...
...
s strahom, žalostjo in skrbjo
so mi izdali novico,
ki je v povzročila otrplost.
Povzročila je rano,
ki je ni mogoče primerjati
s tisočimi vbodi v srce.
Rano, katero se kot otrok ne naučiš
zakrpati in negovati, da zaraste,
rano, kjer padaš v neskončen jarek,
obdan z bodečo nežo
...
...
dan za dnem si čakal
na prvo jutranjo zarjo in jasno nebo.
Vzel opremo,
se veselo podal na bele,
še nedotaknjene kristalne gore,
katerih odeja ti je vzela dih.
Navdušeno si mi opisoval
kakšen je občutek stati na vrhovih ob sončnem vzhodu,
opazovati kako se mesta prebujajo,
kako se gosta megla dviga iz kotlin.
Vztrajno si mi opisoval vsak prvi žarek,
ki se kasneje združi v sončno svetlobo
in greje moje telo,
ko še vedno zaspano odpiram okna
in te čakam
...
...
veš, še vedno me zbuja tih šepet tvojih ustnic,
še vedno v daljavi slišim tvoje besede,
ki so mi pomenile resnično vse,
a sem jih sčasoma vzela kot samoumevne.
Vem, da je nemogoče,
a rada bi zavrtela čas nazaj,
res si želim,
da ti bi lahko še poslednjič povedala,
kako zelo te imam rada,
da ne odhajaj, da ostani z menoj
in bodi tu vsako jutro, ki prihaja
...
...
a zastal je tvoj dih,
srce je prenehalo biti tam,
kjer si bil doma.
Jaz pa še vedno vidim tvoj obris med vrati
in okušam poljub v slovo...

KatarinaP