Za izvedbo
polnočnega obreda
sta Anna in Nicole
potrebovali le še
dojenčkovo trupelce.
- Težko bo, je vzdihnila Anna.
Le kje naj ga stakneva,
ljudje so neumni
in zaradi otrok
radi zganjajo nemir.
Bilo ji je šestnajst let.
- A vendarle, drugega nama
ne preostane, je odvrnila Nicole.
Leto dni mlajša.


Anna in Nicole prebijata čas.
Listata po knjigi.
- Všeč mi je
rogati Bog,
všeč mi je
kosmati Cernunnos,
všeč mi je
ta grd kozel iz Mendesa
in mislim si,
da bi ga lahko ljubila.
- Najin peklenski ljubimec.


Vseh pet dni sta Anna in Nicole
skrbno polnili
velik bakren lonec
s scalino.
Šesto noč
sta videli,
da je dobro.
Zanetili sta ogenj.
- Počakajva, da zavre.


Nicole je gola legla vznak,
noge je dvignila kvišku
in jih potisnila
za glavo.
Anna je vzela
črno svečo
in jo vtaknila v Nicole.
- Media vita in morte sumus,
je prepevala medtem,
ko jo je prižigala.
- Media vita in morte sumus,
je ponavljala Nicole.


Anna je čvrsto privezala
črn trak okoli
dojenčkovega gležnja
in ga
živega spuščala
v vrelo scalino.
- Poglej, niti pisnil ni.
Kako priden otrok,
čudovito darilo.


Smrad je bil neznosen.
Ko je Anna vlekla
trupelce
iz lonca,
se je Nicole z glavo
naslanjala na drevo.
Bruhala je.


Anna se je premagala:
-Prečastiti Maledictus,
o peklenski ljubimec!
Oviti v mrtvaški prt
se ti izročava
v goreči želji,
da naju odpelješ stran,
na vesel, lep in dober kraj.
Ponižno ti podarjava
to majhno bitjece,
ki je umrlo na tako
čudovit način.


Nicole je
pozorno poslušala Anno
in jo zaljubljeno
opazovala.
V grlu jo je
še zmeraj
peklo
od bruhanja.


Fin

Oberheim