Povabila sem pesem,
v tvoje naročje.
Slastno, grešno in tajno.
Zavito v vonj minulega.
Občrtano z obnebjem jutra -
smelo zgodnjega.

Risala sem besede
na dno krhkih skodelic.
Rosne, dišeče in moje.
V soju svetlobe
so postale gole
in nepričakovano žive.

Ob zimskem snidenju
jih bova držala v rokah,
ob svojem davnem najlepšem.
In v omare zložila rjuhe,
jih podložila s sivko
za nemo vrvenje spominov.

Mateja J.Hočevar