V drevje se zajeda mrak,
v moje lase sivina let.
Kaj če je prepozno
za vse, kar bi še rada?
Povej, drevo, si vedelo
pred tristo leti,
da boš še tristokrat ozelenelo?
Povej, je tudi tebe strah,
da te odžaga drvar
in sok ti odteče vnemar?
In povej, kako preženeš
ta prekleti dolgčas,
vedno eno isto pravzaprav:
rasti, višje, več, hitreje ...
Te še razveseli vsak list
in vsak poljub pod tvojo krošnjo?

Vetra