Potem, ko je od sogovornika sprejela ponujeni kozarec in mu vneto pojasnjuje svoja stališča, s strani opazujem njene oči.
Iščem tisto nekaj, od koder izvira njena osupljiva, skoraj HIPNOTIČNA ZAPELJIVOST.

Ni pozorna name. Čeprav v živahni množici stojim tik ob njej. Lahko si natančno ogledam njene zenice. Od strani so videti čisto prozorne. Bistre. Za to polkrožno skledico pa razpeta ploskev zelenkasto modre barve, prepredena z rjavimi prameni. Skrivnostna, kot zagonetni zemljevid, vklesan v belino.
Na sredi črna luknja.
Tam nekje zadaj zaslutim tipala, ki lovijo svetlobo, potujočo skozi bistrino.

Veke ima ves čas odprte. Sploh ne utripnejo. Poskušam ugotoviti, kako so razporejene trepalnice. Opazim, da niso vse dolge. Da so nekatere krajše, nežnejše. In ves čas so nemirne. A se ne zaprejo.

In potem me nepričakovano pogleda. Zakaj se tako vprašujoče zazre vame, je razumljivo. Bolščim vanjo, kot da je pravkar izdala največjo skrivnost človeštva.
Hipnotično zapeljan.

Milan Novak