Rekli smo, da bi se morali večkrat tako zbrati.
Gromko smo se smejali starim vicem in vsakemu, še najbolj trapastemu umotvoru.
Bili smo razposajeni.
Prisedla je k meni na klop. DRUGAČNA. Izstopajoča.
Njen je ostal pri šanku. Zelo je pretiraval.
Nikogar ni motilo. Bili smo razigrani.
In po svoje veseli, da je ona z nami.

Naslonila je koleno ob moje.
Nekdo je podoživljal komično dogodivščino s smučišča. Zaripli od smeha smo ga poslušali.
Vrnil sem ji rahel dotik.
Njene oči so lagale.
Nisva se pogledala. Da so zmogle lagati naprej.
On je pil.
Iztegnil sem roko po naslonjalu klopi.
Naslonila se je nanjo.
In se s počasnimi nagibi
zelo neopazno
z njo božala po hrbtu.

Potem smo plesali.
Podivjani petelini in začarane kokoši.
Objeti smo pripevali znani pesmi.
Nekako mi je uspelo, da sva stala skupaj.
Nežno me je masirala nizko po hrbtu.
On je nekomu ob šanku nekaj vneto razlagal.
Bilo je videti, da ga razume. A dvomim.
Ni ju motilo.

Odšla je na stranišče.
Seveda sem razmišljal da bi ji sledil.
A ni bilo mogoče storiti neopazno.
Tudi drugi so opazovali njeno odhajajočo zadnjico.
Dolgo se ni vrnila.
Poiskala je moj pogled.
V njenih očeh je bilo vse. Poželenje, potuhnjenost, malo strahu, užaljenost, vzvišenost, lahko rečem nečimrnost in kanček jeze.

Odšel sem za šank. Da se odmaknem iz nastale utesnjenosti.
S težavo je iz žepa izvlekel ključ od avta, mi ga stlačil v dlan in skoraj ukazal, da naj ju jaz peljem domov.

Ker meni zaupa.

Milan Novak