Naslonim se nate,
drevo,
objamem tvoje
mogočno telo.
Ob hrapavi koži
zajočem,
bolesti več
skrivati nočem,
ko k tebi se
stisnem močno.

Tako si mogočno in
trdno zelo.
Imeti te moram za
svoje drevo.
Da v varno zavetje
se skrijem,
se v tvojem naročju
spočijem –
ponudi mi vejo,
v oporo mi bo.

Od časa, viharjev
načeto,                                                                                                                                                                                                           od mojih rok deblo
objeto,                                                                       
sklenilo je veje v
koščene pesti,
iz globin slišim glas –
res z menoj govori?

- Vse zmogla boš sama,
presneto!

MajdaP