Nikoli več ne rečeš pesmi Bela,
ker, če jo poješ, vedno v barvah vzhaja;
ko jo prebereš, sto nians izdaja,
bit njena bujna še ne bo zbledela.

Le en izsek popolna je belina,
se včasih ga v zavetju verzov išče ...
Brez teže zvoka tam je zatočišče
za sobo, ki ji rečeš: Si. Tišina.

Morda jo boš iskala v pesmi vsaki,
a le najtišja vriše mir v belino;
nebroj jih je, a niti dve enaki.

In v vseh, če ne z rdečim, pa s sivino
čez belo sled sluzíjo se oblaki.
Ni pesem bela, smrt mrzlí z belino.

Lidija Brezavšček - kočijaž