odela si se v svetleča oblačila, Ljubljena
v rojstvo zapeljivih oblik
iz zasnežene modrine v rumeno
se kopno razlije čez ocean
Ljubljanica pozibava odtise obzorja
predrami Makalonco
ki priteka na vljudna ramena
zgodba se nadaljuje v drobljenju pesmi življenja
grajska krinolina zadiha na strehah
ali dimniki merijo čipke, se sprašuje
ko s koketnim šepetom spreminja pot
Gallusovo nabrežje se zavije v šal
volnena čepica se z rokavičkami greje
medica zapeljuje sladice
in v vrvežu smeha, stolov in starodavne slike
pojemajo ulične svetilke
takrat se prebudi tudi Ona, Kresija
s prebarvanimi lasmi jo začara snežna zarja
brazgotine spremeni v svilene vezenine
in ob gležnjih mimoidočih razume jezik belih lis
poskočna je, mežika
na oknih preigrava lunin las
počaka trenutek ali dva
in se pomanjša v dlan
na Mestnem trgu prigrizne ob pijači
počasi valovi naprej
opazuje otroke, ki tekajo za njo
in njena okna so utrujeno srečna
na svojem pročelju čuti vsak vdih in izdih
vsak korak pod nogami
glasbo
kuhano vino s klinčki in cimetom
hrustljavo skorjico pečenega kostanja
in vrtinčasti zrak
naprej
naprej
v Krojaško ulico, kjer skrije pogled pod klobuk
naprej
naprej
na Stari trg
naprej
naprej
na Ljubljanski grad
njeno telo je vitko
hodi s spomini strastnih gibov
ne potrebuje besed
ne pojasnil
ljubezen daruje v pogledu
pozdravu
dotiku
in ne sprašuje
dojema
prehojen sneg
Kresija se vznemirjeno nasmehne
ko se vrne na Stritarjevo ulico
prijetno hladno je, pomisli
zaželi lahko noč Filipovemu dvorcu
in mu mehko šepne
želim si sprehod s Teboj

sheeba