Lačne sem oblake nahranila,
oprala dež, v sij mavrico prelila,
spretnost trav obvladovala
in zadušiti glad nestrpnih znala ...

Zamašila usta nezapečatljíva,
zdaj mirna zver je, prej neukrotljíva.
Sem sonce v zlati prah zdrobila,
puščavski pesek vetru prepustila.

Vulkane silne vse sem zaledíla,
zlovoljnost in sovraštvo stran spodila,
nasmehov venec zate naredila.
V tvoj vrt srce zagrebla - tam pustila.

Ti zvesta bom, tako sem se zaklela.
Le da te nikdar - nisem razumela!

Lidija Brezavšček - kočijaž