Vedno manj naju je
prostor, nekoč osončen
z radostnim pričakovanjem,
je postal pusta skrinja zaveze,
ki nikogar več k ničemer ne zavezuje.
vedno manj naju je
in le tu in tam še komu uide kakšna beseda,
ki kot mrtva črna ptica najprej lebdi med nama,
nato pa pade med trupla ostalih izpraznjenih besed,
ki sva jih v nekaj tednih oropala pomenov in vsebin.
vedno manj naju je:
vedno manj je tebe v meni
in vedno manj je mene v tebi.
in le v okostenelih alejah najinih src
še včasih zadrhti majcen, igriv kolibri,
kot da bi nekako želel obuditi mrtve besede
in iz njih napraviti pisan, puhast mostič,
na katerem bi si spet v oči natočila nekaj svetlobe.
vsaj za kak dan ali dva.
ko pa bo tudi kolibriju počilo srce,
bo še zadnjič zadrhtel, počrnel in padel na tla,
ter postal najina zadnja, neizgovorjena beseda.
ampak takrat naju ne bo več.
z radostnim pričakovanjem,
je postal pusta skrinja zaveze,
ki nikogar več k ničemer ne zavezuje.
vedno manj naju je
in le tu in tam še komu uide kakšna beseda,
ki kot mrtva črna ptica najprej lebdi med nama,
nato pa pade med trupla ostalih izpraznjenih besed,
ki sva jih v nekaj tednih oropala pomenov in vsebin.
vedno manj naju je:
vedno manj je tebe v meni
in vedno manj je mene v tebi.
in le v okostenelih alejah najinih src
še včasih zadrhti majcen, igriv kolibri,
kot da bi nekako želel obuditi mrtve besede
in iz njih napraviti pisan, puhast mostič,
na katerem bi si spet v oči natočila nekaj svetlobe.
vsaj za kak dan ali dva.
ko pa bo tudi kolibriju počilo srce,
bo še zadnjič zadrhtel, počrnel in padel na tla,
ter postal najina zadnja, neizgovorjena beseda.
ampak takrat naju ne bo več.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 04. 12. 2010 ob 15:24
- Prebrano 1287 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 868
