Moje in njene noge
v čisto novih škornjih,
da ne umažejo starih poti
na tisti hrib.
Moja roka v njeni
spremlja potovanje pripovedk
iz njenega v moje srce.
Roke so most.
Moj obraz spremlja
prehojene korake njenih oči
in na gubah njenega obraza
berem preteklost,
sedanjost in prihodnost,
če odpihnem ves prah,
ki se je nabral v življenju.
Počasi in nevidno lezem v njena usta.
Diši po milu od nekoč, po potici,
po jabolkih.
Diši po domu.
In še danes se rada ovijem
v tisti vonj,
ko ob najini poti
nabiram spominčice.


*bica = babica

Barbara Žvirc