Počasi, tekoče,
se peljem po stopnicah,
med gruče sprehajalcev,
med poglede, usmerjene povsod naokrog,
tiste, ki se pasejo po izložbah malih butikov
in tiste, ki se upirajo skušnjavi
zapraviti zadnji evro za nepotrebne stvari.



Navada je, da nekaj prenašaš,
medtem, ko se peljem in razmišljam,
da me pomirja misel,
da v resnici ničesar ne nosim,
ker ničesar ne potrebujem,
samo hrano za danes in jutri,
samo da si napolnim izpraznjene moči,
da zmorem priti do stopnic,
da se v miru peljem nazaj.

IŽ-lev