Slači me, mi rine pod kožo,
ko pridem na plano, me takoj napade,
prijemlje za roke, čeprav nadenem rokavice,
leze v noge in ščiplje za njene prste,
me vleče za ušesa, četudi nosim kapo,
močno poljublja na nos, da mi pridejo solze na oči …
Pozna me in ve, da se je ne bom dotikal, je stiskal,
da je ne bom nasankal,
če se mi nedolžno, v belem uleže pod noge,
kot dobro ve, da bi me njen predolgi objem ubil.
Ljubi me povsod,
na vsakem koraku me zoprno zasleduje,
neznosno vztrajno začne pozno jeseni,
da resnično nerad grem od doma,
dobesedno bežim in se skrivam pred njo
po toplih gostinskih kotičkih, ki jih ne mara in
kjer sprašujem druge, če jih tudi tako nadleguje.
Smeje pravijo da ne.
Očitno mene najbolj ljubi, čeprav jo sam preziram
in je nikoli ne bom maral, ker sploh ne vam kaj početi z njo.
Poleti ji lahko na kratko varno ubežim na najlon plažo,
kjer nima vstopa, čeprav ima najraje golo telo,
katero mi boleče ljubi, da nemočno otrpnem,
če me že zaloti, obolim od nje.
Njen poljub mi vzame sapo, stisne v grlu,
da si še dolgo ne opomorem …

Vedno je nekje blizu.
Prekleta zima.

aco ferenc