V vrtu sem vrtnico opazovala,
v vetru je le mirovala,
glavo povesila je močno,
kot bilo bi ji hudo.

Žalostno strmela je v tla,
na pomoč me klicala.
Solza kanila je na tla,
videla sem kako je žalostna.

Pa sem stopila k nji,
jo položila v dlani,
vrtnica cvet je razpela,
kot bi hotela, da bi me objela.

Kimala mi je,
vedela sem da poslavlja se.
Za vedno je svet zapustila,
sedaj na tleh leži
nič več nima moči.

Druge so s cvetovi zmajale,
žalostne se dvigale,
od nje se poslovile,
a nikdar je niso pozabile.

lea