Iz teme lajna poje mi,
hripa svojo melodijo,
plehko note te zvenijo,
izpeto kitko vije mi.

Za arijo je minil čas,
ode drugim so odpete,
zame pesmi nenačete,
daj, rekvijem zapoj na glas!

Nikdar razumljivo čtivo
danes sploh ni več berljivo;
je še kaj tu očarljivo
srcu mojemu netivo?

Riše svojo poezijo,
s smehom lakoto mi hrani,
vrabci niso črni vrani,
ni dejanj, ki žalostijo.

Mavrično svetlobo slika,
jaz sem platno, ona olje –
barva najino vesolje;
ni več žalostnega lika.

Že davno sence so zašle,
v polarni noči hirajo,
hijenam družbo delajo,
saj sonce jih pregnalo je.

jabolko