Črni vran glasno stoka,

v tihi temi bridko joka,

srce para mu starost,

pozabil je že na mladost.

Vsi prijatelji vrli črni,

s časom so že pomrli,

pod rušo so črvi jih požrli.

On zadnji je junak,

tone v pozabo, tone v mrak,

počasi mu pojenja sapa,

preleti ga srditi strah.

Še zadnjič dvigne se v zrak,

ozre po nebu se svobodno,

razpre krila in odskoči,

v soju mesečine,poči.

Sašo Vizjak