Povej mi kaj o zimi, babica!

So beli vsi ti listi,
da črne ptice mojih pesmi,
na starost, zdaj po njih lete?
Svilena ta belina
pred mojo dušo
kot mrtvaški prt...
Je bel,
da nanje barve hrepenenja
prelijem,
preden me pobeli smrt?

Povej,
zakaj so beli ti metulji,
ki božajo me po laseh?

Zakaj pred belim ogledalom tu stojiš
in nič ne rečeš,
le tiho,
belo,
kot marmor bledo,
zazrto vase
zaihtiš?

Naj zapojem z belim glasom
in posujem
bele, čipkaste kristale
v belo noč!

Čaka naju belo jutro.
Kar je zgnilo,
je zbledelo.
Z belimi spomini
naj pospremim te
na zadnjo,
belo
pot!

Ignis