V dlani rudniških jam si.
Stopam niže.
S ključi vseh jaškov.
In te iščem.
Stapljam se s temo
podpornih stebrov.
Trhlih korakov.
Že skoraj proti koncu sem.
Začutim tvoj dih,
pripet na rever svetlobnega pramena.
Objameš me in povlečeš pod plašč.
Zagrneš mi oči.
Tesneje se usločim k tvoji postavi.
Stisk rok je votel.
Tvoje oči strmijo v prazno.
Pod pregrinjalom noči
napenjava zebraste proge objema.
Izgubljava se v madežih kapelj.
Težka od teže živega srebra.
Ne vem ali me boš sploh kdaj izpustil.

Andrejka