Zlivaš , zlivaš brozgo vsakdana
po grlu,
lepljivo blato prehojenih poti
obleži v želodcu, svinčena krogla
- razjeda.

Požiraš svoj gnev
da zapolniš praznino…
Da utišaš kakofonijo misli…
Da več ne boli…

Prenapolnjen -
izbljuješ svoje drobovje
da se ne razbiješ kot kristal
na tisoče ostrih drobcev.

Trenutek tišine…
In spet si sam,
prazen in omotičen.

LuxAeterna